Sploh ne vem kje se me drži glava?!

Sploh ne vem kje se me drži glava?!

Objavil/a: readmin Objavljeno v: 27 Sep / 2017 Komentarji: 0

Hodim po trgovini  med množico..

Hodim po trgovini  med množico ljudmi, gledam jih a jih ne vidim, poslušam jih a jih ne slišim. Sem sama v svoji glavi, sama s samo ujeta med svojimi mislimi. Pogledam na katalog, ki me je počakal pred vhodom v trgovino. Ponujajo mi veliko izdelkov, ki jih nujno rabim po noro ugodni cenah, a v resnici sem prišla samo po kruh. Razmišljam in še naprej hodim, kataloga že zdavnaj nimam več v rokah, vzamem kruh in grem k blagajni. Plačam in prodajalki zaželim lep dan in grem naprej. Razmišljam o sebi, o nas. Zakaj smo tukaj kjer smo? A je res potrebno več kot polovico plače pustiti v trgovini, ker nam to ponujajo? Smo res postali tako potrošni, da ne vidimo več osebnih potreb? Ali je res dovolj, da imamo polno hišo ''robe'', a prazno dušo?


Ni mi več jasno kaj se dogaja. Tukaj in zdaj!  Včasih sanjam in se želim vrniti 100 let nazaj. Želim videti, kako pridni so bili ljudje tedaj, kako so si pomagali, kako so se družili in se pogovarjali. Takrat je bilo vse drugače, nekateri pravijo, da so bili težki časi (kar vem, da je tudi res). A jaz mislim, da so danes težki časi. Danes ko nimamo več časa, da bi obiskali sočloveka, da bi obiskali sorodnike in se z njimi pogovorili. Danes nihče več nima časa, da bi te resnično vprašal ali si dobro? Ali morda potrebuješ pomoč? Nikogar ni niti na kavo, kaj šele na pogovor. Še najmanj časa pa si vzamemo, da bi si sami pridelali hrano, da bi napolnili shrambo z domačimi poslasticami. Postali smo ena čudna bitja, ki se oddaljujemo drug od drugega in nam sploh ni mar za to. Nihče se več noče prilagoditi.


Opažam da se izgubljamo, jaz se izgubljam, trenutno sploh ne vem kje se me drži glava. Hodim po mestu in razmišljam dalje, ne vidim nikogar, vsake toliko časa me predrami kakšen avtomobil, a ostanem v svoji glavi. Predramim se ob zvoku svojega telefona in se zavem, želim si biti tukaj in zdaj, zato se spreminjam, zato želim delovati drugače, zato si vzamem čas, zato imam svoj vrt in zato želim ves preostali čas nameniti otrokom, partnerju in seveda sebi! Konec.

 Želim si, da bi tudi drugi videli to kar vidim jaz, a to ne gre. Tudi oni so se izgubili, kot sem se izgubila jaz. Spet padem v past, v svoji glavi se izgubim, razmišljam..

Namesto, da bi se ustalili in si nahranili dušo, raje kupujemo draga oblačila, da smo videti čudoviti.



Namesto, da bi se ustavili in šli na obisk, raje sedemo pred računalnik in po Skypu pokličemo prijatelje, da se na hitro vidimo in slišimo.



Namesto, da bi se ustavili in priskočili na pomoč, raje najdemo tisoč izgovorov zakaj nimamo časa in ne moremo priti.



Namesto, da bi se ustalili in poigrali z otroci jim raje kupujete igrače, da vas imajo otroci ''radi''.


USTAVITE SE!   USTAVIMO SE!   ZADIHAJMO SKUPAJ!


Nekoč bodo vsa draga oblačila umazana in zbledela.

Nekoč nam bo še prekleto žal, da si nismo vzeli časa in ga izkoristili drugače, boljše!

Nekoč morda družine in prijateljev ne bo več, vsaj zate ne, ki si jih davno pozabil.

Nekoč  nam bo žal, da nismo stopili vstran od vsega tega in stopili k ljudem ki jih imamo radi.

Nekoč, bodo šteli samo spomini!

Žal mi je za ljudi, ki se tega ne zavedajo, resnično mi je žal mi je za njih, saj bodo morda nekoč prišli do spoznanja, a bo morda takrat že prepozno. Prijatelji odidejo, otroci odrastejo, partnerja se oddaljita.  Si res tega želimo?  Jaz si tega ne želim.

Želim pa si, srečo in veselje.

Otroško radost in spontanost.

Polno dušo ljubezni .

In dobro izkoriščen čas za svojo družino, ki mi je namenjen.

Vir slik: pinterest

Ugotovila sem kar je tisto kar pri meni šteje.

Ali ste vi ugotovili kaj je tisto kar šteje pri vas?

Oznake:

Komentiraj